- plodnice
- плодовое тело
České-ruský slovník. 2013.
plodnice
Смотреть что такое "plodnice" в других словарях:
plàcēnta — (placȅnta) ž 〈G mn enātā/ ī〉 1. {{001f}}anat. organ čija je funkcija razmjena tvari između organizma majke i organizma ploda, i uz to je i djelotvorna žlijezda s unutarnjim lučenjem, nakon poroda se odbacuje; posteljica, košuljica, plodva 2.… … Veliki rječnik hrvatskoga jezika
stranooplódnja — ž agr. oprašivanje jajne stanice plodnice tučka u cvijetu peludom druge biljke iste vrste, opr. samooplodnja … Veliki rječnik hrvatskoga jezika
túčak — m 〈G čka, N mn čci〉 1. {{001f}}kratko, teško metalno oruđe s okruglim krajevima kojim se tuca, pripada uz mužar ili uz stupu; tucalo 2. {{001f}}šiljastiji dio jajeta, vršika, opr. šotka 3. {{001f}}bot. ženski spolni organ kritosjemenjača… … Veliki rječnik hrvatskoga jezika
placenta — plàcēnta (placȅnta) ž <G mn enātā/ ī> DEFINICIJA 1. anat. organ čija je funkcija razmjena tvari između organizma majke i organizma ploda, i uz to je i djelotvorna žlijezda s unutarnjim lučenjem, nakon poroda se odbacuje; posteljica,… … Hrvatski jezični portal
tučak — túčak m <G čka, N mn čci> DEFINICIJA 1. kratko, teško metalno oruđe s okruglim krajevima kojim se tuca, pripada uz mužar ili uz stupu; tucalo 2. šiljastiji dio jajeta; vršika, opr. šotka 3. bot. ženski spolni organ kritosjemenjača… … Hrvatski jezični portal
goloseménka — e ž (ẹ̑) nav. mn., bot. cvetnice, ki nimajo plodnice, Gymnospermae … Slovar slovenskega knjižnega jezika
metlíka — e ž (í) 1. bot. zelnata ali grmičasta rastlina z različno oblikovanimi listi in od plodnice ločenimi cvetnimi listi, Chenopodium: metlike in lobode / stajska metlika rastlina s trikotnimi kopjastimi listi in majhnimi zelenimi cveti v socvetjih,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
plódnica — e ž (ọ̑) bot. spodnji, razširjeni del pestiča, v katerem so semenske zasnove: stene plodnice / enopredalasta plodnica v kateri je en predal, prostor; nadrasla plodnica ki leži nad drugimi cvetnimi deli ali prosto v vrčastem cvetišču … Slovar slovenskega knjižnega jezika
sténa — e ž (ẹ) 1. vsak od delov stavbe, ki omejuje prostor, prostore ob straneh: postaviti, sezidati steno; prebiti steno med sobama; pomakniti mizo k steni; obesiti sliko na steno; zabiti žebelj v steno; narediti v steni odprtine za okna; debela… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
